Povezave

Na tej podstrani predstavljamo politično-zakonodajno ozadje preprečevanja podnebnih sprememb ter pomembnejše domače in tuje institucije ter organizacije, ključne slovenske in tuje dokumente blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter spletno stran za izračun ogljičnega odtisa.

Politično-zakonodajno ozadje preprečevanja podnebnih sprememb

Naraščajoče zavedanje nevarnosti od človeka povzročenih podnebnih sprememb in njihovih globalnih razsežnosti je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo proces mednarodnega sodelovanja na znanstvenem in političnem področju. V treh desetletjih se je izboljšalo poznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, prav tako pa tudi potrebnih ukrepov za njihovo pravočasno preprečitev.

V nadaljevanju so predstavljene najpomembnejše institucije in politike na področju podnebnih sprememb. Predstavljeno je, kako se civilizacijski cilj – preprečiti nevarne podnebne spremembe – preliva v mednarodne politične dogovore, iz njih pa v regionalno in nacionalno zakonodajo in ukrepe. Opisane so obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne skupnosti glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in ukrepi za njihovo izpolnjevanje.

Puščice

Ključne institucije in politični procesi na področju podnebnih sprememb

Vsebina:

>> Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC)

>> Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC)

>> Mednarodni podnebni sporazumi – Kjotski protokol in Pariški sporazum

>> Podnebno-energetska politika EU

>> Sistem trgovanja z emisijami TGP - EU ETS

>> Delitev prizadevanj za zmanjšanje emisij TGP med državami članicami

>> LULUCF – raba tal, sprememba rabe tal in gozdarstvo

>> Podnebno – energetska politika Slovenije

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC)

Razvoj politik na področju podnebnih sprememb izhaja iz znanstvenih dognanj o vzrokih, razsežnostih in posledicah podnebnih sprememb ter njihovih projekcijah za prihodnost. Da bi pripravljavcem politik olajšali dostop do najboljših razpoložljivih dognanj na tem področju, je bil že leta 1988 ustanovljen Medvladni odbor za podnebne spremembe (angl. The Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC). IPCC je organ Združenih narodov za ocenjevanje znanosti o podnebnih spremembah. Ustanovila sta ga Program Združenih narodov za okolje in Svetovna meteorološka organizacija, da bi oblikovalcem politik na osnovi obstoječih znanstvenih informacij zagotovila redne ocene vseh vidikov podnebnih sprememb, njihovih posledic in morebitnih prihodnjih tveganjih ter predlagala strategije blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Poglavitna aktivnost IPCC je priprava ocenjevalnih poročil (angl. Assessment Report – AR) in njihova objava v rednih časovnih intervalih. IPCC ima 195 držav članic, kar pomeni skoraj univerzalno članstvo.

IPCC ocenjuje na tisoče znanstvenih člankov, objavljenih vsako leto, da bi oblikovalcem politik povedal, kaj vemo in ne vemo o tveganjih, povezanih s podnebnimi spremembami. IPCC identificira, kje v znanstveni skupnosti obstaja soglasje, kje so razlike v mnenjih in kje so potrebne nadaljnje raziskave. Lastnih raziskav ne izvaja.

Poročila IPCC vladam na vseh ravneh zagotavljajo znanstvene informacije, ki jih lahko uporabljajo pri razvoju podnebnih politik, in predstavljajo ključno podlago za mednarodna pogajanja o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov (TGP). Za pripravo svojih poročil IPCC mobilizira na stotine znanstvenikov in uradnikov iz različnih okolij, kar zagotavlja objektivnost in preglednost informacij.

"Osnutki poročil IPCC so deležni skrbnejšega pregleda kot katerikoli dokumenti v zgodovini znanosti."
Profesor Paul N. Edwards v knjigi A Vast Machine

Avtorji in recenzenti poročil svoje delo za IPCC opravljajo prostovoljsko. V Sekretariatu IPCC deluje samo ducat stalno zaposlenih.

IPCC ima tri delovne skupine: Delovna skupina I (WGI) se ukvarja s fizikalnim ozadjem podnebnih sprememb; Delovna skupina II (WGII) obravnava vplive, prilagajanje in ranljivost; Delovna skupina III (WGIII) pa se ukvarja z blaženjem podnebnih sprememb.

IPCC poročila vsebujejo prispevke vseh treh delovnih skupin ter sintezno poročilo. Zadnje, peto po vrsti poročilo (AR5) je bilo objavljeno v letih 2013 in 2014 in uporabljeno kot vsebinsko izhodišče za mednarodna pogajanja o zmanjšanju emisij TGP na konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah v Parizu konec leta 2015, ko je bil sprejet Pariški podnebni sporazum.

Peto poročilo IPCC o podnebnih spremembah (AR5) – prispevki treh delovnih skupin in sintezno poročilo

Šesto poročilo IPCC (AR6) bo objavljeno leta 2022. Medtem pa se pripravljajo 3 posebna poročila, ki bodo objavljena v letih 2018 in 2019: (1) Posebno poročilo o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo, (2) Posebno poročilo o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem upravljanju s tlemi, prehranski varnosti in tokovih toplogrednih plinov v zemeljskih ekosistemih in (3) Posebno poročilo o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju.

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC)

Znanstveni dokazi iz prvega poročila IPCC iz leta 1990 so poudarili pomen podnebnih sprememb kot izziva, ki ga ne more rešiti posamezna država oziroma regija in zahteva usklajeno delovanje na ravni mednarodne skupnosti. Zato je imelo prvo poročilo IPCC (AR1) odločilno vlogo pri oblikovanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) - ključne mednarodne pogodbe za zmanjšanje globalnega segrevanja in obvladovanje posledic podnebnih sprememb. Okvirna konvencija je bila oblikovana leta 1992 med pripravami na zgodovinsko konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru. Veljati je začela 21. marca 1994 in danes so njene pogodbenice tako rekoč vse države sveta (197 držav).

Vrhovni namen konvencije je »… stabilizirati koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila
nevarne antropogene spremembe podnebnega sistema…«

Pogodbenice Okvirne konvencije se od leta 1995 srečujejo na letnih konferencah (angl. Conference of the Parties – COP), kjer ocenjujejo napredek pri obvladovanju podnebnih sprememb. V okviru konferenc se tudi odvijajo pogajanja o vsebini mednarodnih podnebnih sporazumov za zmanjševanje emisij TGP.

Voditelji delegacij na podnebni konferenci ZN v Parizu leta 2015, kjer je bil sprejet Pariški sporazum.

Mednarodni podnebni sporazumi – Kjotski protokol in Pariški sporazum

Kjotski protokol

Leta 1995 so države pogodbenice UNFCCC začele pogajanja za krepitev globalnega odziva na podnebne spremembe in dve leti kasneje je bil sprejet Kjotski protokol (s polnim imenom Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja). Kjotski protokol je razvite države, ki so zgodovinsko največ prispevale k podnebnim spremembam, pravno zavezal k doseganju ciljev zmanjšanja izpustov TGP. Prvo ciljno obdobje protokola se je začelo leta 2008 in se je končalo leta 2012. Na konferenci pogodbenic v Dohi leta 2012 je bil sprejet dogovor o podaljšanju Kjotskega protokola do 2020. Takrat se bo začel izvajati Pariški sporazum.

Slovenija je Kjotski protokol podpisala oktobra 1998 in ratificirala julija 2002. Kot članica EU je v prvem ciljnem obdobju 2008 - 2012 prevzela svoj delež obveznosti zmanjšanja izpustov TGP glede na izhodiščno leto¹, ki je znašal - 8 %. Z maksimalnim možnim uveljavljanjem ponorov je kjotski cilj v prvem ciljnem obdobju dosegla.

V drugem ciljnem obdobju ima EU obveznost znižati izpuste TGP do leta 2020 za 20 % glede na leto 1990. Slovenija se je v okviru delitve obveznosti med članicami zavezala, da izpustov iz sektorjev izven ETS² ne bo povečala za več kot 4 % glede na leto 2005. Sektorski in horizontalni ukrepi za doseganje tega cilja so zapisani v Operativnem programu ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP-TGP-2020) (več o OP-TGP-2020 v poglavju Podnebno – energetska politika Slovenije).

V ETS sektorju bo EU zmanjšanje emisij dosegla tako, da bo postopno zmanjševala količino razpoložljivih emisijskih kuponov (več o ETS v poglavju Sistem trgovanja z emisijami TGP).

Kot kažejo sprotna letna poročila, bosta EU in Slovenija kjotske cilje najverjetneje dosegli.

[1] Za večino držav, ki so imele cilj v prvem kjotskem obdobju 2008-2012, je bilo izhodiščno leto 1990. Države z ekonomijo v tranziciji pa so lahko izbrale zanje najbolj ugodno leto. Slovenija je tako izbrala leto 1986, ko so bile njene emisije precej višje, kot leta 1990. Za fluorirane pline pa smo izbrali izhodiščno leto 1995. Emisije v izhodiščnem letu so bile potrjene med revizijo leta 2007 in so znašale 20.354 Gg CO₂ ekv., kar je pomenilo, da slovenske emisije v obdobju 2008-2012 v povprečju niso smele preseči 18.726 Gg CO₂ ekv.
[2] V EU so v sistem trgovanja s pravicami do emisije TGP (angl. Emissions Trading System - ETS) vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija: približno 11.000 elektrarn in industrijskih obratov v 31 državah.

Pariški sporazum

Od svoje ustanovitve leta 1988 je IPCC pripomogel k občutnemu napredku poznavanja potrebnih ukrepov za preprečitev nevarnega antropogenega, t. j. od človeka povzročenega poseganja v delovanje zemeljskega podnebnega sistema. Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic UNFCCC v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj zadržati dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C glede na predindustrijsko raven in nadaljevati prizadevanja, da dvig temperature ne preseže 1,5 °C. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije. Izvajati se bo začel leta 2020. Za Slovenijo je Pariški sporazum začel veljati 15. januarja 2017³.

Pariški sporazum je prvič v zgodovini združil vse narode v prizadevanju za boj proti podnebnim spremembam in
prilagajanje na njihove učinke, z okrepljeno podporo za pomoč državam v razvoju.

Pariški sporazum je pomemben politični dosežek, ki je opredelil ambiciozne, vendar nujno potrebne cilje za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.

Zakaj ravno 2 °C in zakaj si je potrebno prizadevati za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C?

Omejitev dviga globalne temperature pod 2 °C je potrebna za ohranitev zemeljskega sistema v stabilnem stanju, ki je omogočilo razvoj človeške civilizacije v holocenu. Prekoračitev 2 °C pomeni povečanje tveganja pojava nelinearnih in potencialno nepovratnih sprememb pomembnih elementov podnebnega sistema, kot je npr. popolna izguba poletnega arktičnega morskega ledu, ledu na Grenlandiji, zahodne antarktične ledene plošče in večine svetovnih alpskih ledenikov. Posledični dvig morske gladine bi ogrozil obstoj številnih obalnih mest in preživetje otoških narodov, medtem ko bi suše, poplave in ekstremni vremenski pojavi ogrozili varnost oskrbe s hrano in biotsko raznovrstnost.

V oktobru 2018 je bilo objavljeno posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo (SR15), ki je močno zaostrilo zahteve glede potrebne hitrosti in velikosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za ohranitev stabilnega podnebja in zmanjšanje tveganj za zdravje, premoženje, zadostno preskrbo s hrano in vodo, varnost ljudi in gospodarski razvoj. Iz poročila sledi, da bodo tveganja za naravne in človeške sisteme že pri segrevanju za 1,5 °C večja od sedanjih (tj. pri segrevanju za približno 1 °C), vendar manjša kot pri 2 °C. Razlike se nanašajo na temperaturo kopnega in oceanov, hitrost naraščanja gladine oceanov, vročinske ekstreme v večini poseljenih območij ter verjetnost močnih padavin in suš v številnih regijah. Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C naj bi v primerjavi z 2 °C zmanjšala vpliv na zemeljske, sladkovodne in morske ekosisteme in ohranila več njihovih storitev za človeštvo. Pri segrevanju za 1,5 °C naj bi propadlo 70 do 90 % koralnih grebenov, pri 2 °C pa naj bi propadli tako rekoč vsi. Prilagajanje na 1,5 °C toplejši svet naj bi bilo lažje in povezano z manjšimi stroški.

Poročilo opozarja na velik razkorak med doslej načrtovanimi politikami in tem, kar je potrebno storiti, da ostanemo pod varno mejo 1,5 °C. Za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C glede na predindustrijsko raven bi morali globalne od človeka povzročene emisije do leta 2030 zmanjšati za okrog 45 % glede na leto 2010 in sredi stoletja doseči neto ničelne emisije.

Je cilj Pariškega sporazuma sploh še mogoče doseči?

Posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C je prineslo tudi tolažilno sporočilo: omejitev nevarnega globalnega segrevanja je še mogoča. A okno priložnosti se bo zaprlo, če se izpusti CO₂ ne bodo začeli močno zniževati že pred letom 2030. To pomeni veliko in hitro zmanjšanje izpustov v čisto vseh sektorjih, večina planetarnih rezerv fosilnih goriv pa bi morala ostati v zemlji. To je zelo velik gospodarski in politični izziv.

V zelo kratkem času je potreben razvoj in prenos okoljsko sprejemljivih tehnologij, ki bodo predvsem državam v razvoju omogočile dvig življenjskega standarda in odpravo revščine na podnebno sprejemljiv način.

Pariški sporazum je za Republiko Slovenijo začel veljati 15. januarja 2017³. Nacionalni cilji zmanjševanja izpustov TGP za obdobje po letu 2020 se bodo oblikovali v okviru podnebno- energetske politike EU 2020 – 2030.

[3] Zakon o ratifikaciji Pariškega sporazuma , ki vsebuje tudi besedilo sporazuma, je dostopen na tej povezavi.

Podnebno-energetska politika EU

Evropska unija je s svojimi (primerjalno) ambicioznimi podnebnimi cilji v svetovnem merilu ena vodilnih regij na področju politik preprečevanja podnebnih sprememb. Te so namenjene tudi vzpostavitvi bolj konkurenčnega, zanesljivega, cenovno dostopnega in vzdržnega energetskega sistema, ki naj bi zmanjšal tveganja zaradi odvisnosti od uvoženih energentov. Nizkoogljična usmeritev torej ni samo stvar podnebne odgovornosti.

Dolgoročna usmeritev EU v nizkoogljičnost se odraža v njenih strateških ciljih glede emisij toplogrednih plinov:
zmanjšanje za 40 % do 2030, za 60 % do 2040 in za 80 % do 2050 glede na leto 1990.

Ključni podnebni in energetski cilji EU so določeni v:

Sveženj 2020 je sklop zavezujoče zakonodaje, ki naj bi zagotovila, da bo EU dosegla svoje cilje glede podnebja in energije do leta 2020, ki so:

zmanjšanje emisij TGP za vsaj 20 % glede na leto 1990,
zmanjšanje porabe energije za vsaj 20 % glede na leto 1990 in
povečanje deleža energije iz obnovljivih virov v končni rabi na vsaj 20 %.

Podnebno-energetski okvir opredeljuje ključne cilje za leto 2030:

zmanjšanje emisij TGP za vsaj 40 % glede na leto 1990,
vsaj 27 % delež energije iz obnovljivih virov in
izboljšanje energetske učinkovitosti za vsaj 27 %.

Izvajanje podnebne politike EU temelji na:

vseevropskem sistemu trgovanja z emisijami TGP (angl. Emissions Trading System – ETS), ki vključuje emisije iz proizvodnje električne energije, težke industrije in letalstva,
porazdelitvi prizadevanj med državami članicami oz. nacionalnih ciljih za zmanjšanje emisij TGP v sektorjih, ki niso vključeni v ETS (promet, kmetijstvo, stavbe, široka raba energije, odpadki, industrija in gradbeništvo ter energetika) in
upravljanju z viri in ponori emisij iz rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva (angl. Land Use, Land Use Change and Forestry – LULUCF), ki zadeva predvsem kmetijstvo in gozdarstvo.

Sistem trgovanja z emisijami TGP - EU ETS

Kjotski protokol je prvič v zgodovini uvedel pravno zavezujoče cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (oz. največje dovoljene emisije) za 37 industrializiranih držav, kar je pripeljalo do potrebe po vzpostavitvi političnih instrumentov za doseganje teh ciljev.

Finančno ovrednotenje oz. pripisovanje cene izpustom CO₂ (pogovorno: ogljiku) predstavlja osnovo za uveljavljanje načela »onesnaževalec plača« (povzročitelj izpustov TGP naj plača družbene in okoljske stroške svojega dejanja) in ima lahko obliko trgovanja z emisijami, davkov (npr. na CO₂ in rabo energentov), ali drugih ekonomskih oz. fiskalnih instrumentov.

Medtem ko je davčna politika v pristojnosti nacionalnih držav, je na ravni EU kot ključno orodje za spodbujanje zmanjševanja izpustov TGP s strani največjih onesnaževalcev vzpostavljen sistem trgovanja z emisijami EU ETS. ETS pokriva približno polovico izpustov TGP v EU regiji. V tako imenovani ETS sektor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija (približno 11.000 elektrarn in industrijskih obratov v 31 državah - vseh 28 članicah EU, Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški⁴, pa tudi emisije iz letov med evropskimi letališči). EU ETS je najstarejši (od 2005), največji in najdlje delujoči sistem trgovanja z emisijami na svetu, ki se stalno nadgrajuje. V obdobju 2013 – 2020 poteka tretja faza delovanja EU ETS.

[4] Register v EU ETS vključenih podjetij iz Slovenije (oz. upravljavcev naprav z dovoljenji za izpuščanje toplogrednih plinov) je objavljen na spletni strani Agencije Republike Slovenija za okolje.

Kako EU ETS deluje?

EU ETS temelji na načelu »omejitve in trgovanja« (angl. cap and trade). Prvi element sistema je omejitev letnih izpustov TGP v ETS sektorju: že od leta 2005 je dogovorjena zgornja meja količine TGP, ki jih lahko podjetja izpustijo letno. Drugi element sistema pa so emisijski kuponi, ki so »valuta« na trgu z emisijami TGP. Izdano je omejeno število emisijskih kuponov, ki ustreza dogovorjeni zgornji meji izpustov. Vsako leto podjetja dobijo dovolj emisijskih kuponov, da pokrijejo svoje emisije oz. pripadajoč delež od skupnih emisij ETS sektorja. Če ima podjetje premalo kuponov, lahko uvede ukrepe za zmanjšanje svojih emisij, ali pa na dražbi kupi dodatne kupone od drugega onesnaževalca. Če ima podjetje kuponov preveč, jih lahko prihrani za naslednja leta, ali pa jih proda. Sčasoma se politično določena letna zgornja meja skupnih emisij ETS sektorja zmanjšuje. Vsako leto je na voljo manj kuponov, kar podjetja spodbuja, da povečujejo svojo energetsko učinkovitost oz. zmanjšujejo svoje izpuste. Zmanjšanje skupnih izpustov podpira doseganje podnebnih ciljev EU.

ETS
EU ETS letne omejitve izpustov v obdobju 2013 - 2020

Prodaja emisijskih kuponov poteka na javnih dražbah. Republika Slovenija se je skupaj s 24 drugimi državami članicami odločila za skupni dražbeni sistem, ki ga v imenu teh držav članic izvaja borza EEX iz Leipziga v Nemčiji.

Euro
Gibanje cene emisijskih kuponov v obdobju 2009 - 2016

Zmanjšanje emisij v ETS sektorju

Med letoma 2005 in 2013 so se emisije EU ETS sektorja zmanjšale za 19 %. Najnovejši referenčni scenarij Evropske komisije predvideva do leta 2020 zmanjšanje emisij v ETS sektorju za 24 % glede na leto 2005.

4. faza EU ETS: 2021 -2030

Zakonodajni okvir EU ETS je bil v začetku leta 2018 prenovljen tako, da bi v obdobju 2021 – 2030 učinkovito podprl doseganje cilja EU za zmanjšanje emisij do leta 2030 skladno s podnebno-energetskim okvirom ter kot del prispevka EU k Pariškemu sporazumu.⁵

V skladu s srednjeročnimi podnebno-energetskimi cilji EU se bodo morale emisije iz EU ETS sektorja do leta 2030 zmanjšati za 43 % v primerjavi z letom 2005. Zato se bo skupna količina emisijskih kuponov po letu 2020 zmanjševala hitreje (za 2,2 % na leto), kot v obdobju do 2020, ko se zmanjšuje za 1,74 % na leto. Zmanjšanje ponudbe dovoljenj na trgu bo povišalo njihovo ceno ter s tem stroške izpuščanja CO₂ v ozračje. Podjetja bodo tako imela več razlogov, da preidejo na bolj čiste vire energije. Poleg zmanjšanja obsega dovoljenj za izpuste CO₂ nova ureditev delovanja ETS po letu 2020 predvideva:

poseben rezervni mehanizem (Market Stability Reserve), ki bo vsako leto omogočal umik 24 odstotkov presežnih dovoljenj s trga v rezervo; v primeru pomanjkanja dovoljenj jih bo mogoče iz rezerve plasirati nazaj na trg,
ustanovitev sklada za inovacije za finančno podporo obnovljivim virom energije, nizkoogljičnim projektom in tehnologiji za zajem CO₂ ter
ustanovitev sklada za modernizacijo, ki bo financiral obnovo energetskih sistemov manj bogatih držav članic.

[5] Direktiva EU 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2018 o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb.

Kam gre izkupiček od trgovanja z emisijskimi kuponi?

Ko države na javnih dražbah prodajo svoje emisijske kupone, ustvarijo proračunske prilive, katerih višina je odvisna od gibanja cene kuponov na borzi oziroma od razmerja med ponudbo in povpraševanjem⁶. Ta sredstva države namenjajo za različne ukrepe za zmanjšanje izpustov TGP in prilagajanje na podnebne spremembe v EU in v tretjih državah, pa tudi za raziskave, razvoj obnovljivih virov energije, preprečevanje krčenja gozdov in povečanje pogozdovanja ter obnovo gozdov, zajemanje in shranjevanje CO₂ itd.

V Sloveniji se sredstva od prodaje emisijskih kuponov stekajo v Sklad za podnebne spremembe, ki je namenski proračunski sklad, s katerim upravlja ministrstvo, pristojno za okolje. Upravičeni nameni porabe sredstev Sklada so določeni predvsem na podlagi prioritet Operativnega programa zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, ki je izvedbeni načrt ukrepov za doseganje pravno obvezujočega cilja Slovenije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (emisije TGP se v Sloveniji do leta 2020 ne smejo povečati za več kot štiri odstotke glede na leto 2005).

[6] Leta 2015 so npr. prilivi v proračun Republike Slovenije iz naslova prodaje emisijskih kuponov znašali 24,4 milijonov EUR.

Delitev prizadevanj za zmanjšanje emisij TGP med državami članicami

Upravljanje z emisijami TGP iz večine sektorjev, ki niso vključeni v sistem za trgovanje z emisijami EU ETS, določa Odločba o delitvi prizadevanj držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov⁷, s katero so države članice EU prevzele zavezujoče letne cilje glede emisij toplogrednih plinov za obdobje 2013 – 2020. Cilji se navezujejo na emisije iz sektorjev, kot so transport, poraba energije v stavbah, kmetijstvo in odpadki, pa tudi ne-ETS industrija in proizvodnja energije. Do leta 2020 naj bi nacionalni cilji skupaj prispevali k zmanjšanju skupnih emisij EU v teh sektorjih za približno 10 % v primerjavi z ravnjo iz leta 2005. Skupaj z 21% zmanjšanjem emisij, zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami EU ETS, bo to pripeljalo do splošnega cilja zmanjšanja emisij v podnebnem in energetskem svežnju, in sicer zmanjšanje za 20 % glede na leto 1990.

Nacionalni cilji se med državami članicami EU močni razlikujejo. Določeni so bili glede na relativno ekonomsko razvitost držav, merjeno z bruto domačim proizvodom na prebivalca. Medtem ko naj bi razvitejše države zmanjšale svoje izpuste, je manj bogatim državam v teh sektorjih dovoljeno povečanje izpustov zaradi pričakovane gospodarske rasti. Med slednjimi državami je tudi Slovenija, ki lahko emisije do leta 2020 poveča za 4 % glede na leto 1990.

Non ETS
EU 2020 cilji glede emisij TGP v ne-ETS sektorjih po državah v % (glede na leto 2005)

Aprila 2018 je bila sprejeta uredba⁸, ki določa cilje zmanjšanja emisij TGP za obdobje 2021 – 2030 za posamezne države članice (prej znana kot Uredba o delitvi naporov). Najrazvitejše države članice bodo morale do 2030 emisije znižati za 40 % glede na leto 2005. Najmanj razvitim državam je do 2030 dovoljeno ohraniti emisije na ravni iz leta 2005. Ti nacionalni cilji podpirajo skupni cilj, da EU zmanjša emisije za 30 % glede na leto 2005.

	Država	Cilji zmanjšanja emisij do 2030 v primerjavi z 2005 v ne-ETS sektorjih
	Luksemburg	-40%
	Švedska	-40%
	Danska	-39%
	Finska	-39%
	Nemčija	-38%
	Francija	-37%
	Velika Britanija	-37%
	Nizozemska	-36%
	Avstrija	-36%
	Belgija	-35%
	Italija	-33%
	Irska	-30%
	Španija	-26%
	Ciper	-24%
	Malta	-19%
	Portugalska	-17%
	Grčija	-16%
	Slovenija	-15%
	Češka	-14%
	Estonija	-13%
	Slovaška	-12%
	Litva	-9%
	Poljska	-7%
	Hrvaška	-7%
	Madžarska	-7%
	Latvija	-6%
	Romunija	-2%
	Bolgarija	0%

Slovenija bo morala do leta 2030 emisije zmanjšati za 15 % glede na leto 2005. Če bo izrabila vse fleksibilnosti, ki jih uredba omogoča, bo zadoščalo že 6 % zmanjšanje emisij.

Države bodo morale vsako leto poročati o svojih emisijah toplogrednih plinov. Vsaki dve leti bodo poročale o izvedenih in načrtovanih nacionalnih politikah in ukrepih ter o načrtu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. V primeru neizpolnjevanja nacionalnih ciljev bodo države soočene s kaznimi.

[7] Odločba 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 136).

[8] Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 za trdno energetsko unijo in izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami

LULUCF – raba tal, sprememba rabe tal in gozdarstvo

Države članice EU so do leta 2020 skladno s Kjotskim protokolom zavezane zagotoviti, da se emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi (spremembe) rabe tal, nadomestijo z enakovrednimi ponori CO₂, ki jih omogočajo ukrepi v tem sektorju. Posek gozda je npr. potrebno nadomestiti s pogozdovanjem oz. izboljšanjem upravljanja s tlemi.

To načelo je bilo prenešeno tudi v regulativo EU za obdobje 2021-2030. V skladu z zakonodajo EU, sprejeto maja 2018, se bodo morale emisije toplogrednih plinov zaradi rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva izravnati z vsaj enakovredno odstranitvijo CO₂ iz ozračja v okviru sektorja.⁹

Nova pravila državam članicam zagotavljajo okvir za spodbujanje okolju prijaznejše rabe tal, npr. z razvojem podnebju prijaznejših kmetijskih in gozdarskih praks ter povečanjem prepoznavnosti koristi lesnih proizvodov, ki lahko shranijo ogljik iz ozračja in nadomestijo ogljično intenzivne materiale.

[9] Regulation on the integration of land use, land use change and forestry (LULUCF) into the EU's 2030 climate and energy framework

Podnebno – energetska politika Slovenije

Za razliko od EU ETS sektorja, v katerem se zmanjšanje emisij ureja na ravni EU, so za opredelitev in izvajanje nacionalnih politik in ukrepov za omejitev emisij iz sektorjev, zajetih v Odločbi o delitvi prizadevanj, odgovorne države članice. Slovenija je na vprašanje »kako« (bo dosegla svoje cilje do 2020) odgovorila s sprejetjem Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP-TGP-2020).¹⁰ V njem so nacionalni cilji prevedeni v sektorske cilje in ukrepe do 2020.

Vizija OPTGP:
Slovenija podpira mednarodno vizijo preprečiti nevarne posledice podnebnih sprememb in zadržati rast globalne
temperature pod mejo 2 °C. Aktivno bo prispevala k uresničevanju te vizije s prehodom na gospodarstvo, katerega
rast ne bo temeljila na povečani rabi naravnih virov in energije, ampak bo z učinkovitostjo in inovacijami zmanjševala
emisije toplogrednih plinov, izboljševala konkurenčnost ter spodbujala rast in zaposlenost.

Drugo letno poročilo o izvajanju OP-TGP-2020 (2017)¹¹ kaže, da je Slovenija na dobri poti k doseganju nacionalnega cilja na področju zmanjševanja emisij iz ne-ETS sektorjev po odločbi EU o delitvi prizadevanj med državami članicami EU za zmanjšanje emisij TGP do leta 2020.

Emisije ne-ETS po sektorjih v obdobju 2005−2015 (vir: Drugo letno poročilo o izvajanju OP-TGP-2020, MOP)

Promet ostaja najpomembnejši sektor pri doseganju nacionalnega cilja, saj je tudi leta 2015 predstavljal 50 % vseh
emisij v sektorju ne-ETS, poleg tega pa njegov delež postaja vedno večji, saj se emisije v ostalih sektorjih hitro
zmanjšujejo, v prometu pa je še vedno zaznaven trend naraščanja emisij TGP.

Struktura emisij TGP po sektorjih ne-ETS v letu 2015 (vir: Drugo letno poročilo o izvajanju OP-TGP-2020, MOP)

Vendar pa zaznani upadajoči trendi skupnih emisij še ne pomenijo njihovega dolgoročnega obvladovanja. Zaradi velikega deleža in variabilnosti emisij na področju prometa lahko doseganje zavezujočih nacionalnih ciljev resno ogrozi že kratkotrajna močnejša rast porabe goriv v tem sektorju.

[10] Dostopno prek: www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/varstvo_okolja/operativni_programi/optgp2020.pdf.
[11] Povzetek poročila je dostopen prek: http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article//7948/.

Pomembnejše institucije, ključni dokumenti in stran za izračun ogljičnega odtisa

SLOVENSKI DOKUMENTI

MEDNARODNI IN EVROPSKI DOKUMENTI

INTERAKTIVNO

Kalkulator za izračun ogljičnega odtisa posameznika ali gospodinjstva

SLOVENSKE INSTITUCIJE

MEDNARODNE INSTITUCIJE

NEVLADNE ORGANIZACIJE

Ta spletna stran uporablja piškotke.