co2

Aktualno

  • Dve muhi na en mah – podnebju in zdravju prijaznejša prehrana

    Omejitve globalnega segrevanja na 1,5 °C ne bo mogoče doseči brez korenitega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu. Pri tem je zmanjšanje porabe emisijsko intenzivne hrane živalskega izvora ključni ukrep, ki dopolnjuje povečanje učinkovitosti kmetijskih praks in zmanjšanje odpadne hrane. Ta ukrep je stroškovno učinkovit in se odlično prilega situaciji v Sloveniji, kjer bi z zmanjšanjem porabe rdečega mesa in izdelkov iz rdečega mesa ne samo občutno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, ampak se hkrati približali sodobnim prehranskim priporočilom. (Sporočilo za javnost)

     
  • Tehnologije in znanja za ohranitev varnega podnebja imamo

    Posebno poročilo IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C opozarja na velik razkorak med doslej načrtovanimi politikami in tem, kar je potrebno storiti, da ostanemo pod varno mejo 1,5 °C. Nosi pa tudi tolažilno sporočilo: omejitev nevarnega globalnega segrevanja je še mogoča. A okno priložnosti se bo zaprlo, če se izpusti CO2 ne bodo začeli močno zniževati že pred letom 2030. (Sporočilo za javnost)

                     Arhiv novic

Prilagajanje podnebnim spremembam

Slovenija se sooča s problemom podnebnih sprememb, ki se kažejo v povišanju temperatur (v obdobju 1961–2011 se je ozračje pri tleh ogrelo za okoli 1,5 °C), spremembah v padavinskem režimu in povečanem tveganju ekstremnih vremenskih dogodkov. Tako smo bili v zadnjih letih priča poplavam na Dravi leta 2013, v Ljubljani 2011 in Železnikih leta 2009 ter ekstremni suši v letih 2003 in 2012. Zaradi takšnih izrednih dogodkov država in občine že sprejemajo posamezne ukrepe za povečanje odpornosti na ekstremne dogodke, vendar ti še niso del celovitega pristopa k prilagajanju podnebnim spremembam. Slovenija je konec leta 2016 sprejela Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam, ki ponuja okvirne smernice za usmerjanje naporov v prihodnje. Z objavo ocene podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja (ARSO) je tudi čedalje bolj jasno, na kakšne bodoče razmere naj bi se prilagajali. Na področju kmetijstva in gozdarstva je že vrsto let sprejeta državna strategija, sprejet je bil celo akcijski načrt, vendar je realizacija v praksi nezadostna. 

Pri uvajanju ukrepov prilagajanja ključne ovire pogosto niso tehnične narave, temveč je problematično področje zakonskih regulativ in nezadostne koherence med sektorji pri načrtovanju in upravljanju. Težava je tudi v pomanjkljivi ozaveščenosti ljudi o potrebi prilagajanja in nerazumevanju ogroženosti, ki jo podnebne spremembe prinašajo. Nezadostna je usklajenost med različnimi sektorji, s tem povezano je tudi pomanjkanje določanja prioritetnih področij. Tudi na tem področju predstavlja težavo velika upravna razdrobljenost, saj mora prilagajanje potekati regijsko in državno usklajeno, da se s prilagajanjem v eni občini ne bi povzročilo dodatne škode drugim (ta problem je izrazito prisoten pri upravljanju z vodami, saj že evropska direktiva o vodah govori o nujnosti upoštevanja povodja kot osnovne prostorske enote). 

Glede na dejstvo, da za prilagajanje sistemsko niso zagotovljena potrebna finančna sredstva, bi bilo smiselno iskati čim več sinergij med prilagajanjem in izboljševanjem okoljskega stanja ter blaženjem podnebnih sprememb. Obstaja precej načinov prilagajanja, ki finančno niso zelo zahtevni, a so premalo izrabljeni. Potrebnih bo več naporov za interdisciplinarno izobraževanje deležnikov s poudarkom na razumevanju ogroženosti in iskanju načinov, kako jo čim bolj zmanjšati. Na tem področju je potrebno zbrati tudi obstoječe in v ozadje potisnjeno tradicionalno znanje in ga nadgraditi z najnovejšimi spoznanji in novimi tehnologijami. 

Posledice podnebnih sprememb se najbolj neposredno čutijo na lokalni ravni. Lokalne skupnosti imajo možnost povečati svojo odpornost skozi ukrepe prostorskega načrtovanja, civilne zaščite, upravljanja z energijo, vodo in okoljem. Mnoge slovenske občine so se s priključitvijo iniciativi Covenant of Mayors zavezale, da bodo aktivno podpirale doseganje cilja EU na področju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (vsaj 40 % glede na leto 1990 do 2030) in zagotovile dostop do zanesljive, trajnostne in cenovno sprejemljive energije za vse. Poleg tega pa tudi, da bodo celovito pristopile k blaženju in prilagajanju podnebnim spremembam. Proračun EU v obstoječi finančni perspektivi poleg zagotavljanja sredstev za prilagajanje iz strukturnih skladov nudi podporo programom in projektom za prilagajanje še v okviru programov Obzorje 2020 in LIFE, ukrepe za prilagajanje podpirajo tudi več drugih skladov EU in mednarodnih finančnih institucij.

info@umanotera.org

Projekt "Slovenija znižuje CO2: dobre prakse" izvaja Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj. Projekt iz sredstev Sklada za
podnebne spremembe financira Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Vsebine, objavljene v zvezi s projektom, ne predstavljajo uradnega stališča MOP.

Upravljalec in administrator spletne strani je Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.