Trajnostna proizvodnja in potrošnja
Trajnostna proizvodnja in potrošnja (TPP) pomenita učinkovitejšo rabo naravnih virov in energije ter zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in drugih vplivov na okolje. Gre za to, da izdelke in storitve proizvajamo in uporabljamo na način, ki je okolju najmanj škodljiv. Namen je zadostiti temeljnim potrebam po izdelkih in storitvah ter dosegati boljšo kakovost življenja ob hkratnem zagotavljanju zadostnih virov za prihodnje rodove. Da bi to dosegli, je potrebno razkleniti povezavo med gospodarskim napredkom in degradacijo okolja. V učinkovitejšem gospodarstvu bodo produkti proizvedeni z manjšo porabo energije in materialov.
Trajnostna potrošnja zadeva življenjski slog, nakupovalne navade ter način uporabe in odlaganja izdelkov in storitev. Trajnostna proizvodnja pa se osredotoča na zmanjševanje škodljivih vplivov proizvodnih procesov in oblikovanje okolju prijaznejših izdelkov. Gospodarnost z viri in zmanjšanje odvisnosti od redkih surovin sta podlaga za konkurenčnost Evrope v prihodnosti. TPP povečuje potencial podjetij za preoblikovanje okoljskih izzivov v gospodarske priložnosti, hkrati pa prinaša prednosti tudi potrošnikom. (Vir: Trajnostna proizvodnja in potrošnja, Evropska komisija, 2010)
Učinkovita raba naravnih virov in krožno gospodarstvo
Evropska komisija je konec septembra 2011 predstavila Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri, s pomočjo katerega naj bi do leta 2050 evropsko gospodarstvo postalo trajnostno. Tematska strategija Evropa, gospodarna z viri je izrazito komplementarna Načrtu za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do 2050, oba sta tudi med sedmimi pobudami strategije Evropa 2020. Prvi predlog svežnja politik za spodbujanje krožnega gospodarstva je v zakonodajnih telesih EU krožil že leta 2014 in potem ponovno leta 2016, takrat z večjo medsektorsko politično podporo in, kar je še pomembneje, z močno podporo gospodarstva. Predlagani skupni cilj EU je 70-odstotno recikliranje komunalnih odpadkov in 80-odstotno recikliranje odpadne embalaže do leta 2030. Do istega leta naj bi v EU na odlagališčih končalo največ 5 % vseh odpadkov. Obvezno bo ločeno zbiranje za glavne odpadkovne tokove, poudarjen je pomen ekonomskih instrumentov, kot so takse na odlaganje in sežig. Skupne politike naj bi gospodarstvo spodbudile k inovativnosti in prispevale k novim zelenim delovnim mestom, investitorjem pa poslale jasen signal, da je Evropa v svetovnem merilu najboljše okolje za trajnostno in okolju prijazno gospodarstvo.
Slovenija je po deležu ločeno zbranih odpadkov med najuspešnejšimi evropskimi državami. Dobre prakse na tem področju obstajajo tako v občinah, kot v podjetjih. Uveljavlja se tudi koncept »Zero Waste«, katerega cilj je opuščanje vseh vrst odpadkov kot načina doseganja bolj trajnostnega bivanja, gospodarske stabilnosti in socialne povezanosti. V evropski Zero Waste mreži sodeluje čedalje več slovenskih občin, Ljubljana je bila prva vključena evropska prestolnica.
Zeleno javno naročanje (ZeJN)
Javni sektor je velik in pomemben potrošnik. Vključevanje okoljskih kriterijev v njegove nabavne odločitve oziroma zeleno javno naročanje je prepoznano kot ključni mehanizem za spodbujanje trajnostne proizvodnje in potrošnje, hkrati pa ustvarjanje znatnih javnofinančnih prihrankov.
Vlada RS je konec leta 2011 sprejela prvo, z letom 2018 pa je začela veljati prenovljena Uredba o zelenem javnem naročanju. Predstavitve dobrih praks in pilotnih primerov predstavljajo pomemben del podpornega okolja za javne naročnike in ponudnike, poleg tega pa povečujejo podporo ZeJN pri odločevalcih in v širši javnosti.
Okoljski znaki in sistemi okoljskega managementa
Okoljski znaki potrošnikom dajejo usmeritve pri izbiri okolju prijaznejših proizvodov. V zadnjih desetih letih je znak EU za okolje ali okoljska marjetica (Ecolabel) postal prepoznaven simbol za proizvode, ki izpolnjujejo stroga okoljska merila in merila glede delovanja. Specializirani znaki oziroma sheme potrošnikom pomagajo tudi pri izbiri ekoloških kmetijskih pridelkov oz. živil, zelenih turističnih destinacij, lesnih proizvodov iz trajnostno gospodarjenih gozdov ipd. Sistemi okoljskega managementa, kot je Evropski sistem za okoljsko ravnanje in presojo EMAS, pa so namenjeni podjetjem in drugim organizacijam, ki želijo spremljati, vrednotiti, poročati in zmanjševati okoljski odtis svojega delovanja.
Trajnostna potrošnja zadeva življenjski slog, nakupovalne navade ter način uporabe in odlaganja izdelkov in storitev. Trajnostna proizvodnja pa se osredotoča na zmanjševanje škodljivih vplivov proizvodnih procesov in oblikovanje okolju prijaznejših izdelkov. Gospodarnost z viri in zmanjšanje odvisnosti od redkih surovin sta podlaga za konkurenčnost Evrope v prihodnosti. TPP povečuje potencial podjetij za preoblikovanje okoljskih izzivov v gospodarske priložnosti, hkrati pa prinaša prednosti tudi potrošnikom. (Vir: Trajnostna proizvodnja in potrošnja, Evropska komisija, 2010)
Učinkovita raba naravnih virov in krožno gospodarstvo
Evropska komisija je konec septembra 2011 predstavila Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri, s pomočjo katerega naj bi do leta 2050 evropsko gospodarstvo postalo trajnostno. Tematska strategija Evropa, gospodarna z viri je izrazito komplementarna Načrtu za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do 2050, oba sta tudi med sedmimi pobudami strategije Evropa 2020. Prvi predlog svežnja politik za spodbujanje krožnega gospodarstva je v zakonodajnih telesih EU krožil že leta 2014 in potem ponovno leta 2016, takrat z večjo medsektorsko politično podporo in, kar je še pomembneje, z močno podporo gospodarstva. Predlagani skupni cilj EU je 70-odstotno recikliranje komunalnih odpadkov in 80-odstotno recikliranje odpadne embalaže do leta 2030. Do istega leta naj bi v EU na odlagališčih končalo največ 5 % vseh odpadkov. Obvezno bo ločeno zbiranje za glavne odpadkovne tokove, poudarjen je pomen ekonomskih instrumentov, kot so takse na odlaganje in sežig. Skupne politike naj bi gospodarstvo spodbudile k inovativnosti in prispevale k novim zelenim delovnim mestom, investitorjem pa poslale jasen signal, da je Evropa v svetovnem merilu najboljše okolje za trajnostno in okolju prijazno gospodarstvo.
Slovenija je po deležu ločeno zbranih odpadkov med najuspešnejšimi evropskimi državami. Dobre prakse na tem področju obstajajo tako v občinah, kot v podjetjih. Uveljavlja se tudi koncept »Zero Waste«, katerega cilj je opuščanje vseh vrst odpadkov kot načina doseganja bolj trajnostnega bivanja, gospodarske stabilnosti in socialne povezanosti. V evropski Zero Waste mreži sodeluje čedalje več slovenskih občin, Ljubljana je bila prva vključena evropska prestolnica.
Zeleno javno naročanje (ZeJN)
Javni sektor je velik in pomemben potrošnik. Vključevanje okoljskih kriterijev v njegove nabavne odločitve oziroma zeleno javno naročanje je prepoznano kot ključni mehanizem za spodbujanje trajnostne proizvodnje in potrošnje, hkrati pa ustvarjanje znatnih javnofinančnih prihrankov.
Vlada RS je konec leta 2011 sprejela prvo, z letom 2018 pa je začela veljati prenovljena Uredba o zelenem javnem naročanju. Predstavitve dobrih praks in pilotnih primerov predstavljajo pomemben del podpornega okolja za javne naročnike in ponudnike, poleg tega pa povečujejo podporo ZeJN pri odločevalcih in v širši javnosti.
Okoljski znaki in sistemi okoljskega managementa
Okoljski znaki potrošnikom dajejo usmeritve pri izbiri okolju prijaznejših proizvodov. V zadnjih desetih letih je znak EU za okolje ali okoljska marjetica (Ecolabel) postal prepoznaven simbol za proizvode, ki izpolnjujejo stroga okoljska merila in merila glede delovanja. Specializirani znaki oziroma sheme potrošnikom pomagajo tudi pri izbiri ekoloških kmetijskih pridelkov oz. živil, zelenih turističnih destinacij, lesnih proizvodov iz trajnostno gospodarjenih gozdov ipd. Sistemi okoljskega managementa, kot je Evropski sistem za okoljsko ravnanje in presojo EMAS, pa so namenjeni podjetjem in drugim organizacijam, ki želijo spremljati, vrednotiti, poročati in zmanjševati okoljski odtis svojega delovanja.