co2

Prilagajanje na podnebne spremembe

Slovenija se sooča s problemom podnebnih sprememb, ki se kažejo v povišanju povprečnih temperatur (do leta 2011 povišanje za 1,2°C od povprečja v letih 1961-1990) in povečanem tveganju ekstremnih vremenskih pojavov. V zadnjih letih smo bili priča žledu pozimi 2014, poplavam na Dravi leta 2013, v Ljubljani 2011 in Železnikih leta 2009, ekstremni suši v letih 2003 in 2012. Zaradi takšnih izrednih dogodkov država in občine že sprejemajo posamezne ukrepe za povečanje odpornosti na ekstremne dogodke, vendar ti še niso del celovitega pristopa k prilagajanju na podnebne spremembe. A Slovenija je ena izmed redkih držav v EU, ki še nima sprejete državne strategije prilagajanja na podnebne spremembe. Posledično nimamo sprejetih kriterijev za ocenjevanje prioritetnih področij prilagajanja, prav tako je veliko nejasnosti o tem, na kakšne bodoče razmere naj bi se prilagajali. Na področju kmetijstva in gozdarstva je že vrsto let sprejeta državna strategija, sprejet je bil celo akcijski načrt, vendar je realizacija v praksi nezadostna.

Pri uvajanju ukrepov prilagajanja ključne ovire pogosto niso tehnične narave, temveč je problematično področje zakonskih regulativ in nezadostne koherence med sektorji pri načrtovanju in upravljanju. Poleg tega je pomembno zagotoviti povratne informacije iz presoje izvedbe nazaj v načrtovanje in upravljanje. Težava obstaja tudi v ozaveščenosti ljudi o potrebi prilagajanja in razumevanja ogroženosti, ki jo podnebne spremembe prinašajo. Nezadostna je usklajenost med različnimi sektorji, s tem povezano je tudi pomanjkanje določanja prioritetnih področij. Velika težava je v veliki razdrobljenosti, saj mora prilagajanje potekati regijsko in državno usklajeno, da se s prilagajanjem v eni občini ne bi povzročilo dodatne škode drugim (ta problem je izrazito prisoten pri upravljanju z vodami, saj že evropska direktiva o vodah govori o nujnosti upoštevanja povodja kot osnovne prostorske enote).

Glede na dejstvo, da za prilagajanje sistemsko niso zagotovljena potrebna finančna sredstva, bi bilo smiselno iskati čim več sinergij med prilagajanjem in izboljševanjem okoljskega stanja ter blaženjem podnebnih sprememb. Obstaja precej načinov prilagajanja, ki finančno niso zelo zahtevni, a so premalo izrabljeni. Potrebnih bo več naporov za interdisciplinarno izobraževanje deležnikov s poudarkom na razumevanju ogroženosti in iskanju načinov, kako jo čim bolj zmanjšati.

Bistveno bo izpostaviti stopnje ogroženosti po časovnih horizontih in izdelati kriterije za odločanje o prilagoditvenih ukrepih. Najpomembnejši prvi korak v tej smeri je vsekakor ocena sedanje ogroženosti zaradi spremenljivosti podnebja. Na tem področju je potrebno zbrati tudi obstoječe
in v ozadje potisnjeno tradicionalno znanje, ki pa bo potrebno nadgraditi z najnovejšimi spoznanji in novimi tehnologijami.

Ker je veliko znanja zgoščenega v prestolnici, bo v prihodnje potrebno več naporov za ozaveščanje in povezovanje usmeriti na manj razvita območja. Mnoge slovenske občine so se že zavezale k blaženju podnebnih sprememb v okviru Covenant of Mayors, v Skupnosti občin Slovenije pa se krepi zavedanje, da je nujno ukrepati tudi na področju prilagajanja. Prilagajanje na lokalni ravni podpira tudi Evropska Unija s pobudo Mayors Adapt, poleg tega pa je prilagajanje na podnebne spremembe ena od ključnih prioritet programa LIFE. Posledice podnebnih sprememb se najbolj čutijo na lokalni ravni, hkrati pa imajo občine možnost povečati svojo odpornost skozi ukrepe prostorskega načrtovanja, civilne zaščite, upravljanja z energijo, vodo in okoljem.

info@umanotera.org

Projekt "Slovenija znižuje CO2: dobre prakse" izvaja Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj. Projekt iz sredstev Sklada za
podnebne spremembe financira Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Vsebine, objavljene v zvezi s projektom, ne predstavljajo uradnega stališča MOP.

Upravljalec in administrator spletne strani je Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.